BuzzerBeater Forums

Sezono smo začeli in končali s tekmo proti Litvi. Žal začetek srečen, konec manj srečen, a tako pač je. Litvanci so unovčili prednost domačega terena in nas premagali 96-90 (69247).

Mislim, da je bila jeziček na tehtnici tokrat pripravljenost naših, žal ponovno nismo mogli računati na nekatere najboljše, kar se nam je zgodilo že na več ključnih tekmah v zadnjih sezonah. Naša ekipa je nekoliko manj homogena, kot je bila nekoč, in uspeh večinoma temelji na tistih nekaj igralcih, ki res lahko delajo razliko. Preostali igralci so sicer lahko podporni igralci, a proti kakovostnim ekipam od njih ne moremo pričakovati presežka, kar se je včeraj še enkrat potrdilo.

V tekmo smo vstopili v postavi Šolinc, Gregorčič, Purgstaler, Mandel, Lovretič.

1. četrtina 17-23

Po uvodnem tipanju, so domači prvič resneje povedli s košem Augustasa "Dražena" Petroviciusa, ki je zadel za 13-8. Hitro smo odgovorili z dvema košema, a nato so Litvanci ponovno prevzeli pobudo, in nas ustavili v napadu, sami pa dobro zadevali. Tri minute do konca je semafor kazal 21-12 za Litvo. Do konca smo se nato zbrali, in s košem Alfreda Podbrežnika postavili končni rezultat četrtine.

2. četrtina 15-30

Litovci so pričeli na krilih domačih navijačev hitro bežati. Adas Dabulskis je zadel za 31-19, a domači se niso ustavili tam in že pet minut kasneje je bilo 44-25. Pomembna prosta meta je zadel Podbrežnik, in tako prekinil naš strelski mrk, nato je zadel še Karel Mandel, in kazalo je, da bomo nekoliko omilili hud zaostanek. A z odličnim finišem so Litovci povedli na novo najvišjo prednost, 53-31, Franc Šolinc pa je z zadetim prostim metom v izdihljajih polčasa zadeve le malenkost izboljšal.

3. četrtina 22-20

Po nekaj ostrih besedah v slačilnici, smo se nekoliko zbrali, a v tretji četrtini so domači spretno ohranjali prednost, ter jo celo nekoliko višali, predvsem z nekaj srečnimi koši. Darius Deimantas je vmes zadel celo trojko za 67-40, in tedaj so zadeve že izgledale izgubljene, sploh ko je par sekund kasneje po naši napaki na 69-40 povišal Stanislav Sdobnikov . Sledilo je pet točk Mihe Kordyša, zabijanje Franca Šolinca, trojka Kordyša, pa nato še dve njegovi podaji, in po treh četrtinah smo imeli vsaj še nekaj upanja. Rezultat je bil 73-54.

4. četrtina 36-23

Tokrat smo le začeli borbeno, in že po dveh minutah je Mandel zadel trojko za 75-65. Ko je še dve minuti kasneje Zvonimir Lovretič zadel za 77-71, se je v spomin prikradla tekma proti Izraelu lansko leto, ko smo uspeli nadoknaditi podobno velik zaostanek. Litovci so sicer odgovorili s trojko, a naši so v napadu ponovno zadevali, in minuto do konca je bilo 88-84. Litovci so zadeli prosta meta, Šolinc pa je zadel trojko za 90-87. Ponovno so domači zadeli prosta meta, nas pa je s trojko na dve točki zaostanka ponovno približal Šolinc. Do konca je bilo še 19 sekund, naš trener se je odločil za nadaljevanje taktike osebnih napak, kar nevem, če je bila najboljša rešitev, morda bi lahko vsaj poskusili s presingom. A ponovno so Litvanci zadeli prosta, mi smo zgrešili dve trojki, in tekme nam tokrat ni uspelo obrniti.

Vseeno, solidna predstava, vedelo se je, da bomo na gostovanju pri eni najmočnejših evropskih reprezentanc potrebovali tudi poljub sreče. Na preostalih tekmah je bilo sicer kar nekaj presenečenj, izpadle so vse tri favorizirane evropske ekipe. Bolgarija je izgubila proti Turčiji, Bosna proti Romuniji, Rusija pa proti Kolumbiji. V najboljšem položaju za gostiteljstvo EP-ja so tako Turki, edini preostali konkurenti pa so Romuni. Če bi včeraj mi zmagali, bi bili tudi mi v bistveno boljšem položaju, kot smo bili pred tekmami osmine finala, a žal nam ni uspelo. Četrtfinalni pari so sicer Francija-Finska, Kolumbija-Turčija, Belgija-Litva in Mehika-Romunija.

Ocene:

Zvonimir Lovretič: V napadu ni bil izpostavljen, je bil pa zelo zanesljiv. Tudi v obrambi in v skoku je dobro opravil svoje delo, opazno je sicer, da se na poziciji centra tokrat tekma ni odločala. Ocena 8+.

Karel Mandel: Solidno, morda sem ob zunanji taktiki od njega pričakoval še nekoliko boljši procent meta. Po drugi strani pa je dobro opravil svoje v obrambi. V prihodnjih sezonah bo naša igra nedvomno temeljila tudi na njem. Ocena 8-.

Antonij Purgstaler: V napadu je opravil svoje v okviru pričakovanj, vsaj kar se meta tiče. Tudi v obrambi. V oči bode kar šest (6!) izgubljenih žog, nedvomno precej preveč. Ocena 7.

Rudi Gregorčič: Žal sem mu zaupal pretežko nalogo. Rudi je sicer soliden igralec, a naša igra ne bi smela temeljiti na njem, pa je. Namesto njega bi moral začeti Kordyš, kar bi sicer pomenilo drugačno taktiko, ki bi se tepla z nekaterimi drugimi igralci v prvi postavi. Žal, tokrat res nismo mogli sestaviti ekipe, ki bi lahko odigrala na vrhunskem nivoju. Rudi se ni znašel, metal je slabo, zadel ni nobene trojke, izgubil je 5 žog, v obrambi je bil slab. Njegova včerajšnja predstava si ne zasluži pozitivne ocene, torej 5.

Franc Šolinc: Zrelo, bolje od pričakovanj. Zadel je precej pomembnih metov, razigraval je soigralce, morda bi lahko opravil nekoliko boljše v obrambi. Ocena 9-, in naziv igralca tekme.

Alfred Podbrežnik: Zelo neopazen, dolgo sem kolebal med njim in Lovretičem v prvi postavi, a na koncu se je izkazalo, da si je Lovretič bolj zaslužil višjo minutažo. V obrambi je Alfred sicer opravil solidno delo, pa še tega ni bilo veliko, to je pa to. Ocena 6+.

Andi Ačkun: Tudi on v beležnicah litovskih skavtov ni ravno pogosto omenjan. Povprečno, ocena 7-.

Joc Brezovar: Ko je bil na parketu, smo imeli svoje minute (+/- +10), sicer je sam zbral samo 2 točki in 2 podaji, a očitno je počel nekaj prav. Kasneje so ga poškodovali, morda je bilo tudi to odločilno. Ocena 8-.

Miha Kordyš: Kot sem že napisal, žal mi je, da ga, kljub "zgolj" dobri osmici, nisem uvrstil v prvo postavo. V napadu je imel svojih pet minut, ko nas je rešil iz brezna, in za 11 minut igre je njegova statistika zelo dobra. Ocena 8+.

Ciril Gorenc: Tudi on je svoje opravil zadovoljivo. Še en, ki bi verjetno ob boljši pripravljenosti, lahko preobrnil rezultat v našo korist. Žal... Ocena 8.

Samir Markić in Diego Mumelj nista dobila priložnosti za igranje. Vsaj v primeru Markića lahko tudi rečem: Žal...

Še to:

Za nas je sezona, vsaj kar se tekmovalnega vidika tiče, končana. Zmanjkalo je nekaj sreče pri nasprotnikih, dobiti tako močno ekipo v gosteh že v drugem krogu končnice je seveda zelo neugodno. Kot sem že dejal, žal smo imeli premalo res lahkih tekem, ki bi nam omogočile višanje koš razlike, a po drugi strani smo lahko zadovoljni z dobrimi predstavami na obeh tekmah proti Litvi, pa z zmago proti močnim Čehom v gosteh,... Skratka, prikazali smo solidne igre, za katere bi si moda zaslužili priti še kakšno stopničko dalje v končnici turnirja.


Mislim, da bodo trenutni 33-letniki, zelo močna generacija, dobili priložnost še v naslednji sezoni. Vsaj Gorenc in Kordyš, pa tudi Pisanski, Krstić in Ačkun bi lahko prišli prav. Seveda bo o tem odločil novi selektor. Nedvomno so se poslovili Tibor Kološa, Joc Brezovar in Velimir Kerkovič.

Kološin "pogreb" sem že opravil, letos je še nekoliko oplemenitil statistiko, in zbral 127 nastopov (8. mesto), 1478 točk (8. mesto ) in 1007 skokov (4. mesto). Izjemen igralec.

Joc Brezovar je včeraj zabeležil točno stoti nastop za reprezentanco, vsekakor je bil eden najbolj vsestranskih in zanesljivih igralcev v naši ekipi. Na koncu smo uspeli izdelati nekaj višjeoktanskih igralcev, ki so ga deloma izrinili iz prve peterke, a s svojo odlično pripravljenostjo je tam vztrajal vse do konca letošnje sezone. Za to gre seveda zahvala Lenart Sunsom (manager matjaz82).

Velimir Kerković včeraj ni igral, zato je ostal pri nehvaležnih 99 nastopih za NT. Dolgo časa je bil naš najboljši center, brez resne hibe, čeprav so moderni centri zdaj še bolj vsestranski in oh in sploh. V veliki, praktično 100%, meri gre zahvala za njegov razvoj New York Titansom (manager Eli, ki so zanj žrtvovali vse, nato pa ga dalje prodali za smešnih 2000$. BB trg je včasih res neusmiljen, sploh ker ga je naslednji lastnik potem prodal za 530k. Vseeno, verjamem, da cena tu ni toliko pomembna, kot zadovoljstvo ob treniranju takšnega igralca in Velimir je zagotovo postavljal nove mejnike za naše visoke košarkarje.

V zaključku sezone bom dal priložnost mlajšim, večinoma tistim, ki so trenutno v ekipi, čeprav nekaterim manjka še kar nekaj do NT nivoja. Odvisno od kakovosti nasprotnika bom potem tudi prilagajal kader, zagotovo pa bom dajal priložnost predvsem tistim, za katere mislim, da NT v bližnji ali pa manj bližnji prihodnosti najbolj računa.

Lep pozdrav

Pred koncem sezone sem pripravil še pregled vseh štirinajstih sezon, v katerih sem bil selektor slovenske reprezentance. Nekatere so bile bolj uspešne, druge manj, kar seveda ni nič presenetljivega, vsekakor pa moram reči, da je selektorsko delo, vsaj meni, eden bolj zanimivih delov BB-ja. Bilo je nekaj težkih porazov, ko se je kar težko naslednji dan ponovno loginati v BB, ter napisati poročilo, a ob zavedanju, da je po sladki zmagi slednje toliko lažje, sem uspel poročila objavljati razmeroma redno, tudi kadar nam ni šlo.

Za začetek nekaj suhoparne statistike:

Če sem prav preštel, je v teh štirinajstih sezonah za reprezentanco vsaj eno tekmo odigralo 76 igralcev. Ko sem preveril imena igralcev, bi za 36 (plus/minus...) reprezentantov lahko rekel, da so bili redni reprezentanti, ki so imeli v NT tudi pomembno vlogo. 16 igralcev je igralo postranske vloge, 13 igralcev pa je reprezentanco samo malo povohalo in jim ni uspel resnejši preboj. Potem je tu še 11 mlajših igralcev, ki so debitirali pred kratkim, in za katere bo šele čas povedal, v katero kategorijo se bodo uvrstili.

Analiza nasprotnikov kaže, da smo se pomerili s 73 različnimi ekipami (od 98), od tega z vsemi 47 evropskimi. Največ tekem, 8, smo odigrali z Belgijo in Dansko, a z Belgijci smo odigrali kar 6 resnih tekem, z Danci pa 6 prijateljskih. Po 5 resnih tekem smo odigrali še proti Madžarom in Čehom, po štiri pa proti Litvi, Hrvaški, Srbji, Nemčiji, Izraelu in Walesu. Od evropskih reprezentanc nismo prav nobene tekme s tekmovalnim pridihom igrali proti Portugalski in Cipru, smo pa proti tema dvema moštvoma odigrali po eno prijateljsko tekmo.

Niti ene zmage nismo dosegli proti Franciji (5 tekem), Bosni (4 tekme), ter Poljski in Bolgariji (2 tekmi). Od ekip na našem nivoju, s katerimi smo odigrali vsaj dve tekmi, pa nismo izgubili proti Ukrajini (3 tekme), Turčiji, Angliji, Romuniji in Estoniji (2 tekmi).

Proti velesilam smo imeli sledeč izkupiček:

Francija 0-5
Italija 1-2
Litva 2-2
Nemčija 1-4
Izrael 1-3
Španija 1-3
Poljska 0-2

Kot največja rivalstva bi izpostavil Belgijo (na resnih tekmah 2-4), ki je bila, roko na srce, vedno korak pred nami, a ko smo jim zagrenili življenje, smo jim ga zagrenili konkretno. Potem Srbijo (1-3), katera nam je v sezoni 55 zadala morda kar največji udarec v mojem obdobju, ter seveda sosedo Hrvaško (2-2), s katero smo si udarce zadajali dokaj enakomerno. Tudi proti Madžarom (3-2) smo odigrali kar nekaj pomembnih tekem in bili malenkost uspešnejši.

Sledi kratek povzetek sezon:

Sezona 47

To so bili še časi popolnoma drugačnega moštva, kot sem ga vodil večino kasnejših sezon (in časi precej drugačnega BB-ja). Večina tedanjih nosilcev reprezentance se je upokojila, novih dobrih igralcev pa ni bilo na vidiku. Svojo zadnjo sezono je odigral Dejan Jakovac, ki je bil vrhunski igralec, a je v 33. letu že začel izgubljati na kvaliteti (tedaj so igralci držali skille samo do 32. leta, kar se je kasneje podaljšalo za eno sezono). Mislim da po Jakovcu ni bilo nobenega vrhunskega slovenskega igralca tja nekje do Marka Petra, ki je bil tisto sezono star 26 let in je na uvodni tekmi evropskega prvenstva proti Albaniji tudi debitiral za NT, kakor tudi Edvard Kadivec, ki je bil še BB leto mlajši.

Na EP smo igrali solidno, v skladu s kvaliteto, kar pa ni vodilo do presežkov. Za začetek smo premagali Albanijo in Škotsko, nato dobili tudi težjo tekmo proti Romuniji (52098), in nato še proti Azerbejdžanu. Prvih štirih tekem na EP-ju potem kasneje nismo dobili vse do lanske sezone. S peto zmago bi bili morda v igri za napredovanje, z igro na vso moč smo poskusili proti Srbom, a bili nekoliko prekratki (52106). Kasneje seveda nismo bili kos Španiji in Nizozemski, ter končali na 4. mestu. Evropski prvak je postala Italija.

Sezona 48

Še vedno smo se morali zanašati na nekoliko šibkejše igralce, pomembne vloge so igrali Goran Osterman, Žiga Pečevnik, Timotej Mercina in Zmago Murovec, na sceno so počasi prihajali prej omenjena Marko Peter in Edvard Kadivec, pa center Matevž Verh in tudi 25-letni Kostja Srnec. Z izkupičkom 6-2 smo na tolažilnem turnirju brez težav prišli v končnico, tam za začetek premagali Urugvaj, nato pa klonili proti favoriziranim Poljakom (54151), a v splošnem smo bili lahko s sezono kar zadovoljni.


Sezona 49

Sezona, v kateri nam je bilo verjetno najtežje. Ostali smo še brez nekaterih veteranov in zanašali smo se na igralce, stare 25 do 27 let, ki pa še niso bili na nivoju. Za začetek EP smo sicer dosegli dve zmagi proti outsiderjema Malti in Moldaviji, nato izgubili proti Madžarom, v tesni tekmi premagali Avstrijo, kar je bila edina svetla točka tega EP (54614), nato prepričljivo izgubili proti Čehom, ponovno neuspešno napadli Srbe, ter za konec brez kančka upanja izgubili še proti Nemcem. Končali smo šele kot 6. v skupini, tudi sicer eden slabših dosežkov naše NT. Evropski prvaki so postali domačini Poljaki in zmaga domačina je v naslednjih sezonah postala nekakšen standard.

V tej sezoni je sicer debitiral Oliver Simčič in tudi že odigral resno vlogo v NT.


Sezona 50

Naši nosilci so se dobro razvijali in vsako sezono smo bili boljši. Tolažilni turnir smo sicer začeli slabo, po zmagi proti Makedoniji so nas nato premagali Rusi, kasneje pa so nas šokirali še kostaričani (56153), kar je verjetno poraz proti najslabšemu tekmecu v obdobju mojega selektrovanja. No, kasneje smo se pobrali, nanizali 5 zmag, v končnici ponovno premagali Urugvaj, nato pa presenetili še bodoče svetovne prvake Izraelce (56644).

Igrali smo na vso moč, zato kasneje proti Bosni nismo imeli šans, a z zmago smo si zagotovili obstanek v 4. bobnu za prihajajoče EP. To je bilo včasih zaradi razporeda precej boljše kot 5. boben, saj si kot 4. postavljena ekipa najprej igral proti štirim outsiderjem, nato pa se pomeril z boljšimi ekipami, kot 5. postavljena ekipa pa je bilo obratno. Na tej tekmi je Marko Peter dosegel 59 točk, še zdaj aktualen rekord na reprezentančnih tekmah. Na tej tekmi sem tudi spoznal, da je t.i. taktika reverse Patient (s strelcem na poziciji C) preživeta, saj bi bila obramba nasprotnega centra težko bolj "ugodna", pa vseeno Peter ni zadeval ravno vsega. Sezona, kjer smo presegli svojo kvaliteto, kasneje so se zadeve nekako obrnile, in na tolažilnem turnirju nismo delali presežkov, smo bili pa bolj uspešni na EP-jih.


Sezona 51

V skupini EP smo imeli 3 močnejše ekipe, Litvo, Hrvaško in Finsko, ki naj bi se pomerile za napredovanje. Ko so nas, po lažjih zmagah nad outsiderji, v četrtem krogu presenetili še Belorusi, je kazalo na podoben polom, kot pred dvema sezonama. Tudi proti Litvi smo izgubili, in malokdo bi si mislil, da smo sploh še v igri za drugi krog.

A z nekaj sreče nam je uspelo. Najprej smo z nekaj taktične sreče premagali favorizirane Hrvate (57085), na roko pa so nam šli tudi Finci, ki so z igro na vso moč premagali Litvo. Stvar je bila jasna, ČE Hrvati na zadnji tekmi premagajo Litvo, in ČE mi zmagamo Fince več kot za nerealnih 30 točk, gremo celo v drugi del. No, Hrvati so z igro na vso moč za las uspeli (57088), mi pa smo z odlično taktiko premagali Fince za 34 točk (57089), in se tako zelo presenetljivo uvrstili v drugi del, prvič po 10 sezonah.

V drugem delu smo ciljali na zmagi proti Belgiji in Madžarski, a ostalo je zgolj pri zmagi proti Madžarom (57742). Vseeno, v tej sezoni smo ponovno presegli svojo kvaliteto, in tekma proti Fincem še zdaj ostaja ena mojih najljubših tekem. Prvaki so ponovno postali domačini Italijani. To je sicer sezona, v kateri imamo najslabše razmerje zmag in porazov (6-8), kar pa samo priča o tem, da je statistika ena velika laž

Last edited by Deschamps at 5/4/2023 7:55:14 AM

Mogoce sem v prejsnjih postih spregledal, ampak iz Sensimanovega je razvidno, da se po tej sezoni poslavljas od selektorskega mesta. SKODA.

Mogoce bi se za kaksen mandat podaljsal? Drugace pa hvala za vse nasvete in uspesno vodenje reprezentance. In seveda, TVOJ CAS, ki si ga vlozil in nenazadnje tudi energijo, s pisanjem zanimivih postov. Tako obsirno, tako zanimivo, da lahko samo isces po drugih forumih in vedno bos prisel na izhodisce.

Hvala!

P.s.: Mogoce bi Sensiman kandidiral? :p

Hvala obema za lepe besede

Od zunaj si je kar težko predstavljati, koliko časa in truda zahteva resno vodenje reprezentance, in reči moram, da si svoje delo skozi vse mandate opravljal izjemno, vključno z rednimi poročili in spodbujanjem skupnosti.

No, če si kdo to predstavlja, si to zagotovo ti, ki si vodil U21 reprezentanco (s katero je še več dela) še dve sezoni dlje, in seveda dosegel še večje uspehe. Tako da pohvala iz tvojih ust (tipkovnice) ima seveda posebno težo, zagotovo si želim, da se boš sčasoma vrnil med najbolj aktivne uporabnike naše skupnosti - v takšni ali drugačni vlogi.

Mogoce sem v prejsnjih postih spregledal, ampak iz Sensimanovega je razvidno, da se po tej sezoni poslavljas od selektorskega mesta. SKODA.

Ja, to sem sicer že večkrat napisal, a morda ni bilo ravno "v naslovu", hehe.

Mogoce bi se za kaksen mandat podaljsal?

Ubistvu sem že zadnja dva, celo tri mandate "podaljšal". Saj sem pristaš dolgoročnega vodenja reprezentance, ker veliko je tudi v vpeljavi sistema, imaš mrežo domačih uporabnikov, ki se ne spreminja zelo, saj se igralci trenirajo veliko sezon, pridobiš si nekaj poznanstev s tujimi selektorji, kar v takšni ali drugačni obliki pomaga, nasprotnike tudi spoznaš šele po več sezonah, in igralce si od 18. leta lahko treniraš po svoje - v kolikor to sovpada tudi z željami lastnika. Ampak po določenem času vseeno velja priložnost ponuditi komu drugemu, poleg tega pa je na večini NT tekem prisotnega nekaj stresa, ki ga vsaj jaz na klubskih tekmah ne čutim, in nekaj časa bi rad samo lagodno igral BB

Da nadaljujem še z urami zgodovine:

Sezona 52

Po dobrih zadnjih dveh sezonah so apetiti seveda narastli, a v sezoni 52 smo bili hitro opomnjeni, da smo vseeno šli naprej nekoliko prehitro. V rednem delu tolažilnega turnirja smo izgubili trikrat, proti Bolgariji, Madžarski in za las proti Poljski (58860). V prvem krogu končnice nas je nato ponovno premagala Bolgarija, in sezone je bilo hitro konec.

V tej sezoni smo sicer dokončno sestavili ekipo, ki je potem skupaj igrala kar nekaj sezon. Poleg vseh, ki so se uvrstili na večne lestvice, velja omeniti vsaj še Stanka Kozlarja, Lada Brljaka, Cveta Goriška, Milana Podobnika, Kristjana Jelinčiča in Henrika Gorzo. Naslednjih 5 sezon se je naša ekipa le malo spreminjala in lastniki mlajših igralcev so morali postati precej bolj potrpežljivi.

Sezona 53

EP smo začeli s tesno zmago proti Slovaški (59419), nato pa z nenadejanim porazom proti Švici. Po dveh lažjih zmagah smo igrali tekmi proti neposrednima tekmecema Estoniji in Angliji. Ko smo premagali Estonijo, smo si naredili medvedjo uslugo, saj so obupani Estonci potem že v naslednjem krogu igrali na polno proti Španiji, in jasno je bilo, da bodo kasneje proti Angliji lahek plen, nas pa je tlačil poraz proti Švici. Anglijo smo sicer premagali (59439), a hitro je bilo jasno, da bodo angleži koš razliko še lahko nabili, in da moramo na polno igrati še proti Španiji, če želimo ujeti 2. mesto. Na koncu smo za pičlih 5 točk prehiteli Angleže in se uvrstili v drugi del.

Tam smo najprej nabirali energijo, resda poskusili proti Hrvatom, a brez uspeha, nato zabeležili še poraze proti Nemčiji, Bosni in Italiji, za konec pa dosegli častno zmago proti Belgiji (60190). Belgijce je ta poraz še dolgo precej bolel, saj so zaradi njega izgubili uvrstitev v polfinale in prvo reprezentančno medaljo v svoji zgodovini.

V tej sezoni smo imeli že višja pričakovanja, zato igranje kanonfutra v drugem delu ni bil več tak uspeh kot pred dvema sezonama, a vseeno smo, menim, iztržili maksimum. Prvaki so postali domačini, Španci.

Sezona 54

Še vedno smo napredovali in v tej sezoni je bila generacija Srneca, Kadivca, Petra in Kološe blizu vrhunca. Redni del tolažilnega turnirja smo končali brez poraza, tesno je bilo na gostovanju proti Latviji (61262), nato pa smo imeli nekaj nesreče pri nasprotnikih v končnici. Že v prvem krogu smo dobili močni Tajvan, sicer zmagali (61480), a potrebno je bilo igrati z normalno zavzetostjo. Enako krog kasneje proti Grčiji (61530), kjer smo resnično prikazali odlično predstavo tudi v obrambi. Žal nam je kasneje zmanjkalo moči in klonili smo proti Bosni (61580).

Vseeno, tisto sezono smo bili kar prepričljivi, in pred EP v sezoni 55 sem imel visoka pričakovanja, saj sem verjel, da se lahko potegujemo za uvrstitev na SP, morda celo medalje.

Sezona 55

V uvodnem krogu smo igrali s Španijo, in bili zelo blizu presenečenja (61882). A tudi ob porazu je bilo jasno, da bomo napredovanje morali iskati na tekmah proti Ukrajini in Srbiji. Ukrajince smo v napetem obračunu premagali (61900), in to z igro z levo roko. Ker so Ukrajinci delovali močnejši od tedaj nekoliko ranljivih Srbov, smo bili lahko optimistični tudi pred zadnjo tekmo, ki pa se je za nas končala tragično, s porazom za eno točko (61907). Bolelo je, ker bi v drugi del nesli poln entuziazem, in ker se je tekma lomila na prostih metih. Srbi so se kasneje uvrstili na SP, in imeli za seboj odlično sezono, mi pa smo žal s polnim entuzazmom igrali prijateljske.

Mislim, da je v tej sezoni naša reprezentanca dosegla kakovostni vrh, absolutno gledano smo bili v naslednjih sezonah še močnejši, a relativno, glede na ostale ekipe, smo bili nekje ob tem času na vrhuncu, verjetno zelo konkurenčni tudi najboljšim ekipam. A žal smo imeli nekaj nesreče na tesnih tekmah. Evropski prvaki so postali domačini - Litvanci.


Last edited by Deschamps at 5/5/2023 4:42:03 AM

Včeraj so se igrala polfinala tolažilnega turnirja. Francozi so razbili Turke, Belgijci pa so premagali Romunijo. Efektivni zmagovalec je že znan, to so Turki, ki bodo gostili prihodnje EP. Finale med Belgijo in Francijo bo tako samo stvar prestiža, saj zaradi pravila "osvojena medalja v zadnjih 5 sezonah" nobena od ekip nima pogojev za gostiteljstvo EP.

Na koncu se je izkazalo, da smo bili po rednem delu čisto "dovolj visoko", saj smo imeli boljši score od Turkov in Romunov, ki so najdlje ostali v igri za gostiteljstvo. A žal je potrebno imeti tudi srečo z nasprotniki v končnici, in tu se je lomil razplet. Mislim, da je novi sistem nekoliko bolj neposrečen, saj je še toliko večja verjetnost, da se vse nagrade tolažilnega turnirja podelijo prek boja na daljavo, kar je nekoliko antiklimaktično. To je sicer že od vedno veljalo za boje med azijskimi, ameriškimi in afriškimi ekipami.

Tudi ekipe, kot sta Belgija in Francija, pa tudi Litva in Finska, so bile na tem turnirju zgolj zato, da so, po domače rečeno, mešale drek. Ko je Belgijski selektor ugotovil, da je usoda turnirja praktično v njegovih rokah, se je verjetno dejansko začel spraševati, ali se mu morda ne splača bolj izgubiti, in tako pomagati Romunom. Na srečo se na koncu to ni zgodilo. Hkrati je seveda za zgoraj omenjene ekipe sezona čisto izgubljena, saj gre efektivno za igranje prijateljskih. Menim, da bi morali tolažilni turnir popolnoma reformirati, morda v stilu hokejskih tekmovanj, kjer imaš več svetovnih prvenstev jakostnih skupin, ali kaj podobnega...

Kakorkoli, trenutno smo na svetovni lestvici na 18. mestu, 12. v Evropi, kar bi nas uvrstilo v 2. boben za naslednje EP. A ker bodo Turki prvenstvo gostili, bodo dodeljeni v prvi boben, na lestvici pa so za nami, tako da bomo napadali iz 3. bobna. V skupini bomo skupaj s Turčijo, Litvo, Madžarsko, Ukrajino, Gruzijo, Irsko in Andoro. Vsaj trenutno tako kaže, mislim da do večjih sprememb na lestvici ne bo več prišlo. Skupina je vsekakor zelo izenačena, Turčija je gostitelj, a resda premagljiv gostitelj, Litva je Litva, a tudi z njimi smo se že kosali, potem sta tu še Madžarska in Ukrajina, ki sta vsekakor sposobni priti dalje. Veliko bo odvisno tudi od žreba vrstnega reda nasprotnikov.

Na svetovnem prvenstvu se bosta v finalu pomerili ekipi Španije in Nemčije. Glede na to, da smo Nemce lani zanesljivo premagali, je to še en dokaz več, da smo blizu najboljšim, seveda pa se je treba zavedati, da to lahko reče marsikatera ekipa.

Last edited by Deschamps at 5/9/2023 8:10:46 AM

Nadaljujem s povzetkom sezon 56-58

Sezona 56

Tudi v tej sezoni smo prikazali dobre igre, za začetek na tesnem obračunu premagali Latvijo (63405), pa nato premagali še močne Angleže in Madžare, v zadnjem krogu rednega dela bi skoraj premagali še Belgijce, ki so igrali doma in z višjo zavzetostjo (63713). V končnici ponovno malo nesreče z nasprotniki, najprej Italija, ki smo jo odpihnili z odlično igro (63951), nato pa smo dobili Izrael, za povrhu nam je močno padla še pripravljenost, in tekmo smo prepričljivo izgubili (64003).

Tolažilni turnir se je znova pokazal kot tekmovanje, kjer potrebuješ predvsem srečo. Najprej s tekmeci v rednem delu, potem pa še v končnici. Nasplošno sem že nekje po sezoni 52 izgubil veliko veselja do igranja na tolažilnem turnirju, saj menim, da bi se v sodih sezonah dalo pripraviti bolj zanimiv format tekmovanja, tako za boljše, kot tudi za slabše ekipe (kot sem omenil že v zgodnjem postu).

Sezona 57

Počasi so se nekateri dolgoletni reprezentanti začeli upokojevati. V sezoni 56 se je upokojil Marko Peter, sezono kasneje Edvard Kadivec, in prihajali so novi, resnejše vloge so prevzeli Brezovar, Kordyš, Gorenc, tudi centra Lovretič in Podbrežnik. Že od sezone 51 je bil prisoten tudi Velimir Kerković, ki je bil dolga leta naša največja gmota mišic pod košem. Skratka igrali so igralci, ki so prisotni tudi še danes. Sezono smo začeli slabo, najprej s porazom proti domačinom Francozom, nato še s porazom proti neposrednim tekmecem za naredovanje, Rusom. Kasneje smo s težavo premagali Norvežane, nato razbili Azerbejdžan, premagali Hrvate, potem na najpomembnejši tekmi premagali Turke (64374) in za konec še Luksemburg, ter se po zaslugi koš razlike le uvrstili v drugi del.

Tam smo ponovno dosegli eno zmago, premagali smo Srbe (65149). Žal smo imeli ponovno nekoliko prenizek entuziazem, medtem ko so ga imele vse ostale ekipe praktično na maksimumu. Do zadnjega kroga smo sicer upali celo na uvrstitev na SP, a so se Finci izkazali za precej trši oreh od pričakovanj (65153), kar so kasneje potrdili s srebrom na SP.

V končni fazi je tako, da smo bili po dveh tekmah že praktično odpisani, a smo se uspeli vrniti, kar je tudi nekaj vredno. Malo se je poznal tudi manjko izkušenj pri nekaterih novih nosilcih, medtem ko tudi Kostja Srnec to sezono ni bil več na vrhuncu. Poznalo se je tudi, da se je konkurenca med evropskimi moštvi še dodatno zgostila, in če so včasih za konkurenčne veljale ekipe iz prvih treh ali štirih bobnov, se je do tedaj to razširilo že na 5. ali celo 6. boben.

Sezona 58

V rednem delu tolažilnega turnirja smo nanizali nekaj impresivnih zmag, zanesljivo smo premagali Litvo (66114), nato pa v gosteh premagali še Madžare, ki so igrali z višjo zavzetostjo (66312). Črna pika rednega dela je prepričljiv poraz proti Hrvatom (66226), ki so resda imeli prednost domačega terena in višjo zavzetost. Kljub dobremu izhodišču smo v končnici takoj naleteli na močno Malezijo, ki je iskala točno samo zmago proti nam, kar bi jim že omogočilo gostiteljstvo azijskega prvenstva. Z igro na vso moč so doseglji željeno (66536), in (pre)hitro smo končali turnir.

Morda sem si malo očital igranje z levo roko, a v naslednjem krogu bi imeli težko gostovanje pri Bolgarih, kjer bi potrebovali ves entuziazem, seveda bi morali igrati vsaj normalno, in če ciljaš na končno zmago, potem moraš pač kdaj malo tvegati. Tako je bila to bolj sezona za pozabo, počasi se je sicer začel uveljavljati Samir Markić, ki je potem v naslednji sezoni bliskovito prevzel vlogo nosilca v reprezentanci.


Last edited by Deschamps at 5/9/2023 6:39:54 AM